Petrovška bazilika

Petrovška bazilika

Beseda bazilika izhaja iz grških besed basilike (kraljevski) in oikos (hiša). ‘Kraljevske hiše’ so v antičnih Atenah poimenovali dolge pravokotne stavbe, kjer so prebivali visoki atenski državni uradniki. Izraz bazilika so od Grkov prevzeli Rimljani za poimenovanje javnih stavb, ki so imele vzdolžen prostor z ravnim stropom, razdeljen s stebri v tri ali več ‘ladij’, od katerih je bila srednja ali glavna ladja višja od drugih, da je vanjo prihajala svetloba skozi okna v zgornjem delu.

Kristjani so že v 3. stoletju imeli posebne stavbe za bogoslužje, ki so običajno stale nad grobovi mučencev. Od 4. stoletja dalje, ko je prenehalo preganjanje kristjanov in je Cerkev dobila svobodo, so take stavbe imenovali bazilike. Nekaj stoletij pozneje so ta častitljivi naziv obdržale samo tiste bogoslužne stavbe, ki so imele tri ali več ladij. Od 10. stoletja dalje so papeži obdarjali bazilike s posebnimi darovi, pravicami in prednostmi. Izmed vseh bazilik ima samo pet rimskih bazilik poseben status, ki se imenujejo velike ali papeške bazilike (basilica maior): sv. Janez Krstnik v Lateranu, sv. Peter v Vatikanu, sv. Pavel zunaj rimskega obzidja, Marija Velika ali Marija Snežna in Sv. Frančišek Asiški v Assisiju). Ostale bazilike po svetu, kakršna bo tudi bazilika Marije Zavetnice na Ptujski Gori, imajo naslov manjše bazilike (basilica minor).

Posebna značilnost bazilik je, da so vidno znamenje povezanosti krajevne Cerkve s Svetim sedežem in rimskimi bazilikami, kar na vidnem mestu označujeta papeški grb in lastni grb bazilike ter glavni sedež za voditelja bogoslužja. Bazilika je cerkev s posebnimi pravicami, ki jih podeljuje Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov. Za romarje in obiskovalce je bazilika kraj milosti, kjer lahko pod določenimi pogoji dobijo posebne odpustke za žive in umrle.