Bazilika Obiskanja Device Marije – osrednje romarsko svetešče škofije Celje

Zgodovina petrovške romarske cerkve sega daleč nazaj. Po ljudskem izročilu naj bi prva cerkev v čast Materi Božji bila tu zgrajena že v 13. stoletju. Z gotovostjo pa smemo reči, da je troladijska gotska cerkev stala tukaj koncem 14. stoletja. Zgradili so jo celjski grofje v čast “Naši ljubi Gospe”.

Grof Friderik Celjski je tu leta 1442 ustanovil prvo kaplanijo s stalnim duhovnikom, da bi bil na razpolago domačim vernikom in romarjem. Iz tega sklepamo, da je cerkev že takoj v začetku slovela kot romarska cerkev. Sedanjo baročno obliko je Petrovška cerkev dobila v drugi četrtini 18. stoletja po zaslugi baronov Miglio, lastnikov graščine Novo Celje, zlasti barona Franca Miglia. Takrat so jo tudi podaljšali proti zahodu, da bi mogla ob Marijinih praznikih sprejeti večje število romarjev, ki so v procesijah in posamič prihajali sem. Obe stranski ladji so takrat prezidali v osem stranskih kapel in v šestih so postavili stranske oltarje.

Po svoji arhitekturi, opremi in umetninah, spada petrovška cerkev med kulturno-umetniške spomenike prvega reda ter lepše baročne cerkve v Sloveniji. Umetnostni zgodovinar Jože Curk jo imenuje “vaška umetniška galerija“.

Posebna pozornost te cerkve pa velja glavnemu oltarju z milostnim kipom Petrovške Matere božje. Oltar je delo baročnega štajerskega kiparja Vida Königerja iz leta 1760. Njegovi so tudi trije kamniti kipi imenovani „Petrovški križi“ zunaj cerkve.

Marijin milostni kip na glavnem oltarju je delo neznanega umetnika in predstavlja v skoraj naravni velikosti smehljajočo se, kronano Marijo z detetom Jezusom v levici in žezlom v desnici. Kip je izredno lep, topel in mil. Stara petrovška romarska pesem o njem poje: “Vsa je gnadleva, glih ko bi živa bla, njena podoba na smeh se derži”. Umetnik je hotel s tem kipom izraziti dobroto in ljubezen božje Matere. Da je zaupanje v moč Marijine priprošnje pri Bogu opravičeno, o tem pričajo zahvalne podobe in fotografije za glavnim oltarjem.

Z Marijo na glavnem oltarju je povezana tudi legenda: Baron Franc Miglio, velik marijin častilec je Mariji dal dragocen prstan v znamenje svoje zaobljube, da se ne bo nikoli poročil, potem pa si je premislil. Potem pa se je zaljubil v turkinjo Agato in je hotel Mariji vzeti prstan nazaj, Marija pa je prst skrčila v dokaz, da naj baron ostane zvest svoji zaobljubi. Baron je nato izpolnil svojo zaobljubo tako, da je ostal neporočen. Umrl je leta 1752 kot zadnji član svoje družine in je pokopan v grobnici, ki se nahaja tukaj v brezbiterju pod daritvenim oltarjem. Njegov nagrobni spomenik pa je na desni steni presbiterija.

V tej grobnici je pokopana tudi prva slovenska pesnica Fanny Hausmann, hčerka lastnika graščine Novo Celje in dobrotnica petrovške cerkve. Marijino svetišče in župnijo Petrovče od leta 1965 oskrbujemo in upravljamo slovenski dominikanci, ki imamo v Petrovčah in v Žalcu svojo redovno hišo. Gotovo pa je največja čast za petrovško Marijino svetišče to, da ga je leta 1984 papež Janez Pavel II. povišal v baziliko.

Petrovška bazilika je od ustanovitve nove celjske škofije osrednja romska božja pot. Romarski shodi so na Marijine praznike, velikonočni in binkoštni ponedeljek, glavna pa sta za Veliki in Mali šmaren. Od pomladi do jeseni se razen posameznikov zvrsti v baziliki tudi več romarskih skupin, iz Slovenije in zamejstva.