Bazilika Obiskanja Device Marije – osrednje romarsko svetišče škofije Celje
Zgodovina petrovške romarske cerkve sega daleč nazaj. Po ljudskem izročilu naj bi prva cerkev v čast Materi Božji bila tu zgrajena že v 13. stoletju. Z gotovostjo pa smemo reči, da je troladijska gotska cerkev stala tukaj koncem 14. stoletja. Zgradili so jo celjski grofje v čast “Naši ljubi Gospe”.
Grof Friderik Celjski je tu leta 1442 ustanovil prvo kaplanijo s stalnim duhovnikom, da bi bil na razpolago domačim vernikom in romarjem. Iz tega sklepamo, da je cerkev že takoj v začetku slovela kot romarska cerkev. Sedanjo baročno obliko je Petrovška cerkev dobila v drugi četrtini 18. stoletja po zaslugi baronov Miglio, lastnikov graščine Novo Celje, zlasti barona Franca Miglia. Takrat so jo tudi podaljšali proti zahodu, da bi mogla ob Marijinih praznikih sprejeti večje število romarjev, ki so v procesijah in posamič prihajali sem. Obe stranski ladji so takrat prezidali v osem stranskih kapel in v šestih so postavili stranske oltarje.
Po svoji arhitekturi, opremi in umetninah, spada petrovška cerkev med kulturno-umetniške spomenike prvega reda ter lepše baročne cerkve v Sloveniji. Umetnostni zgodovinar Jože Curk jo imenuje “vaška umetniška galerija“.
Posebna pozornost te cerkve pa velja glavnemu oltarju z milostnim kipom Petrovške Matere božje. Oltar je delo baročnega štajerskega kiparja Vida Königerja iz leta 1760. Njegovi so tudi trije kamniti kipi imenovani „Petrovški križi“ zunaj cerkve.
Marijin milostni kip na glavnem oltarju je delo neznanega umetnika in predstavlja v skoraj naravni velikosti smehljajočo se, kronano Marijo z detetom Jezusom v levici in žezlom v desnici. Kip je izredno lep, topel in mil. Stara petrovška romarska pesem o njem poje: “Vsa je gnadleva, glih ko bi živa bla, njena podoba na smeh se derži”. Umetnik je hotel s tem kipom izraziti dobroto in ljubezen božje Matere. Da je zaupanje v moč Marijine priprošnje pri Bogu opravičeno, o tem pričajo zahvalne podobe in fotografije za glavnim oltarjem.
Z Marijo na glavnem oltarju je povezana tudi legenda: Baron Franc Miglio, velik marijin častilec je Mariji dal dragocen prstan v znamenje svoje zaobljube, da se ne bo nikoli poročil, potem pa si je premislil. Potem pa se je zaljubil v turkinjo Agato in je hotel Mariji vzeti prstan nazaj, Marija pa je prst skrčila v dokaz, da naj baron ostane zvest svoji zaobljubi. Baron je nato izpolnil svojo zaobljubo tako, da je ostal neporočen. Umrl je leta 1752 kot zadnji član svoje družine in je pokopan v grobnici, ki se nahaja tukaj v brezbiterju pod daritvenim oltarjem. Njegov nagrobni spomenik pa je na desni steni presbiterija.
V tej grobnici je pokopana tudi prva slovenska pesnica Fanny Hausmann, hčerka lastnika graščine Novo Celje in dobrotnica petrovške cerkve. Marijino svetišče in župnijo Petrovče od leta 1965 oskrbujemo in upravljamo slovenski dominikanci, ki imamo v Petrovčah in v Žalcu svojo redovno hišo. Gotovo pa je največja čast za petrovško Marijino svetišče to, da ga je leta 1984 papež Janez Pavel II. povišal v baziliko.
Petrovška bazilika je od ustanovitve nove celjske škofije osrednja romska božja pot. Romarski shodi so na Marijine praznike, velikonočni in binkoštni ponedeljek, glavna pa sta za Veliki in Mali šmaren. Od pomladi do jeseni se razen posameznikov zvrsti v baziliki tudi več romarskih skupin, iz Slovenije in zamejstva.
Kaj je bazilika?
Beseda bazilika izhaja iz grških besed basilike (kraljevski) in oikos (hiša). ‘Kraljevske hiše’ so v antičnih Atenah poimenovali dolge pravokotne stavbe, kjer so prebivali visoki atenski državni uradniki. Izraz bazilika so od Grkov prevzeli Rimljani za poimenovanje javnih stavb, ki so imele vzdolžen prostor z ravnim stropom, razdeljen s stebri v tri ali več ‘ladij’, od katerih je bila srednja ali glavna ladja višja od drugih, da je vanjo prihajala svetloba skozi okna v zgornjem delu.
Kristjani so že v 3. stoletju imeli posebne stavbe za bogoslužje, ki so običajno stale nad grobovi mučencev. Od 4. stoletja dalje, ko je prenehalo preganjanje kristjanov in je Cerkev dobila svobodo, so take stavbe imenovali bazilike. Nekaj stoletij pozneje so ta častitljivi naziv obdržale samo tiste bogoslužne stavbe, ki so imele tri ali več ladij. Od 10. stoletja dalje so papeži obdarjali bazilike s posebnimi darovi, pravicami in prednostmi. Izmed vseh bazilik ima samo pet rimskih bazilik poseben status, ki se imenujejo velike ali papeške bazilike (basilica maior): sv. Janez Krstnik v Lateranu, sv. Peter v Vatikanu, sv. Pavel zunaj rimskega obzidja, Marija Velika ali Marija Snežna in Sv. Frančišek Asiški v Assisiju). Ostale bazilike po svetu, kakršna bo tudi bazilika Marije Zavetnice na Ptujski Gori, imajo naslov manjše bazilike (basilica minor).
Posebna značilnost bazilik je, da so vidno znamenje povezanosti krajevne Cerkve s Svetim sedežem in rimskimi bazilikami, kar na vidnem mestu označujeta papeški grb in lastni grb bazilike ter glavni sedež za voditelja bogoslužja. Bazilika je cerkev s posebnimi pravicami, ki jih podeljuje Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov. Za romarje in obiskovalce je bazilika kraj milosti, kjer lahko pod določenimi pogoji dobijo posebne odpustke za žive in umrle.
