DOMINIKANCI – RED BRATOV PRIDIGARJEV V SLOVENIJI DANES
Kdo smo dominikanci in kdaj je nastal red?
Krščanstvo je v začetku 13. stoletja doživljalo hude pretrese in krizo. Vojne, ideološki spopadi, odpadi od vere, vse to je v srca ljudi prinašalo zmedo in nemir. Zaradi tega je Dominik začutil navdih, da ustanovi red, čigar člani bi z zgledom evangeljskega načina življenja in pridiganjem vodili ljudi k Bogu. Dominik se je želel čimbolj približati načinu oznanjevanja kakršnega so imeli Kristusovi učenci, a to je, da so z življenjem po evangeliju oznanjali božjo besedo. Zato je v svoje temeljno pravilo reda dal zapisati, da njegovi bratje naj živijo tako, kot drugim govorijo, kajti pričevanje z življenjem je najbolj prepričljivo oznanjevanje.
Kaj oznanjevati in kakšno naj bo to oznanjevanje?
V prvi vrsti gre za razumevanje Jezusovega evangelija in za uresničenje božje kraljestvo na zemlji. S čem se gradi božjega kraljestva? Z osvobajanjem človeka v vseh razsežnostih njegovega življenja. Jezus se je postavil na stran ubogih, brezpravnih in zavrženih. Vsem, ki so živeli na robu družbe je dajal upanje. To upanje je dokončno potrdil s svojo smrtjo na križu. Jezusova posebnost je izhajala iz globoke izkušnje Boga osvoboditelja, ki ga je klical Oče. Zato je bilo njegovo življenje nenehno darovanje za druge, zavzemanje za ljubezen, svobodo in pravičnost.
Iz tega sledi, da na bo dominikanec tisti, ki se v hoji za Jezusom prizadeva za osvobajanje človeka na vseh področjih življenja. Da to zmore pa sije v njegov vsakdan velikonočna luč: “Križani Jezus živi, zato bodo živeli vsi tisti, ki zaradi svobode in pravice trpijo in umirajo”. Bog je z Jezusovim vstajenjem potrdil, da je življenje močnejše od smrti. S svojim vstajenjem pa je pokazal, da so naše solze prepojene z veseljem. Z veseljem so prepojene solze tudi tistih, ki trpijo, ker so se postavili na stran resnice, pravičnosti in svobode. Na teh temeljih je Dominik gradil dominikanski red, in se s tem dal v službo evangelija in Jezusove Cerkve.
Kako je z dominikanci na slovenskem? Pogled v zgodovino?
Na slovenska tla smo dominikanci prišli že leta 1230, in sicer na Ptuj. Drugi dominikanski samostan je bil ustanovljen v Novem Kloštru pri Polzeli leta 1451. Dominikanski samostan je bil tudi pri Sv. Trojici v Halozah in v Kopru. Cerkvene reforme habsburškega cesarja Jožefa II.so v letih 1782-1787 ukinile vse dominikanske samostane na današnjem slovenskem ozemlju. Sto petdeset let po Jožefovih reformah smo se zopet vrnili v Slovenijo, naprej v Žalec 1965 in v Petrovče 1975.
Kakšno je naše delo danes?
Dva slovenska dominikanca živiva v redovni skupnosti v Petrovčah: p. Ivan – Vanči Arzenšek in p. Drago Ferencek. Dominikanci cenimo vsako majhno iskrico vere, ki jo kdo še ima. Želimo jo ohraniti in razplamteti. Verujemo, da božje seme v človeku raste marsikdaj tudi počasi, vendar vztrajno. S tem računamo pri podeljevanju zakramentov, oznanjevanju božjega kraljestva s pomočjo kateheze in pri osebnem stiku z župljani. Želimo, da bi današnji človek, ki je že tako zbegan in obremenjen, našel v Cerkvi veselo in osvobajajoče veselo božje oznanilo. Vrata Cerkve in naših samostanov so gostoljubno in na široko vsakemu odprta. Vse to delamo le v prepričanju, da smo le sejalci, Bog pa daje rast.
Dominikanci delujemo tudi na področju založništva. Ustanovili smo Društvo Znamenje, ki izdaja revijo za teološka, filozofska, sociološka in kulturna vprašanja. Znamenje je revija, ki se zavzema se za posodabljanje Cerkve in njenega poslanstva v slovenskem prostoru, ter spremlja dogajanja, ki so pomembna za dialog med vernimi in neverujočimi, med Cerkvijo in sedanjim svetom.
Pred izidom sta dve novi knjigi: Irshad Manji, KAJ JE NAROBE DANES Z ISLAMOM, Poziv k poštenosti in prenovi, Hans Küng, CREDO, Razlaga vere za naš čas. V Petrovčah je naše poslanstvo še posebej povezano z romarji. K nam prihajajo ljudje iz vse Slovenije pa tudi od drugod. V koliko nam delo v zaupanih nam župnijah dopušča, priskočimo na pomoč tudi drugim župnijam. Da bi mogel dominikanski red v bodoče še bolj zaživeti na slovenskih tleh, smo z veseljem pripravljeni sprejeti medse fante ki bi v našem redu uresničili svoj duhovniški in redovniški poklic.
