Počasi gre leto h koncu. Če ne po novem, mi pa diši po starem snegu. Onem do kolen in po dričavem sanincu. Toda zdaj se ravnamo po vodilu: Vse delam novo. Sicer ne v biblijskem pomenu, pač v našem digitalnem, elektronskem, energetskem, vesoljskem, genetskem, kibernetskem in še kakšnem. Nič več panični, kadar mrkne televizor. Povsem pa omrtveli, če odpove žepna pametna naprava, saj lastna pamet ni več dovolj dejavna.
Pri starem nauku pa vztrajata dve zaporedni nedelji, žegnanjska in zahvalna. Nič sle po vodništvu in učiteljstvu, biti vsem strežnik da je človekova naloga. Prva in glavna in tej enaka da je zapoved ljubiti Boga in bližnjega. Zelo znana pesem.
Največji med vami bodi vaš strežnik (Mt 23,11). Služabnik. Ne bo prav lahko ne meni ne novoizvoljenemu državniku. Kar nas ni največjih, se nam vsaj ni treba ubadati z največjimi, najtežjimi, najvišjimi, najglobljimi zadevami, tako da iz svojih nižin brez težav bevskamo k vrhovom. Gorje pa zmagovalcem! pravi prastaro svarilo. V katerem zavezujočem dokumentu piše, naj se ljudi za visoke položaje ne presoja po njihovem zasebnem ravnanju? Marsikomu z menoj vred zaradi umanjkanja osebnih moralno-političnih kvalitet ni bilo dano vižati sveta niti pod razno. A kaj ima to skupnega z dogodki, zaradi kakršnih zdaj v dobro človeštva kdaj zabrenči kak minister (pomeni služabnik, glej Slovar tujk)!
Pa žegnanjsko pa zahvalno, koliko še vsega tega naj bi vsaj kot obolus naobrnili na presežno področje bivanjskega. To bi nam znali povedati svetniki in verne duše. A z dnevom mrtvih si ni kaj pomagati. Moramo se zazreti v vseh živih dan, ki z dnevom vernih duš ponuja izkaznico o vsemslužabništvu ter o prvi in njej enaki največji zapovedi. Lahko da so zbori angelov številčno manjši od množice svetlih duš, ki so jim raj odprla njihova služnostna dela soljudem? Kdo bi to mogel vedeti. Žegni so pa kot sveža rosa, in če kdaj oblagoslovimo kako šolo, se zato ne bo podrla. Zahvaljevati se tudi imamo za kaj. Tisočkrat hvala za dobre ljudi, tisočkrat hvala za moje oči, ki čar jim te zemlje je bil razodet. Ni treba biti poet in duhovnik povrhu, da bi za njim ponavljali prav to zahvalo. Kot peska, kot zvezd je dogodkov in stvari, dobrot in dobrin in lepot in naklonjenosti in varstva, za kar naj bi bili hvaležni tako nebu kot zemlji.
Mojzesov stol so zasedli pismouki in farizeji (Mt 23,3). Največji med nami, je rečeno, naj bo naš strežnik. Da ja nismo med onimi, ki nalagajo drugim težka bremena!
